Razvedrilo

Branje ni bilo izključno domena samostanov in aristokracije. V celotnem srednjem veku je obstajala živahna bralna kultura tudi med mestnim prebivalstvom, saj so bila mesta že takrat središča za intelektualno in materialno izmenjavo.

Že v karolinškem obdobju (v 9. in 10. stoletju) so v mestnih središčih obstajale srednjeveške šole. Na primer, opatiji v Fuldi (v današnji Nemčiji) in Saint Martin de Toursu (kjer je med vladavino Karla Velikega učil Alcuin York) sta v zgodnjem srednjem veku imeli ugledni samostanski šoli. V 13. in 14. stoletju je v obdobju sholastike prišlo do močnega vzpona in širitve univerz. Razvoj univerz je vplival tudi na bralno kulturo v mestih. Univerze so s spreminjanjem strukture bralcev spodbujale razvoj knjižne produkcije zunaj verskih skriptorijev in so že sredi 13. stoletja v nekaterih mestih formalno prevzele nadzor nad knjižnim trgom. Poleg tega so bili uradniki, ki so delali v pisarskih središčih, univerzitetno izobraženi (zlasti v poznem srednjem veku), in so v svet uradovanja prinesli sholastične bralne tehnike, ki so se jih naučili na univerzi.

Takrat je bil že več stoletij pariški knjižni trg najplodnejši in najbolj priljubljen poznosrednjeveški knjižni trg. Pariz je namreč nudil spodbudno okolje za hitrorastočo trgovino s knjigami. Na to so vplivali štirje dejavniki. Pariz je bil zelo gosto poseljeno mesto (v 13. in 14. stoletju je bil verjetno najgosteje poseljeno mesto v Evropi). Francoska kraljeva družina je od 12. do 14. stoletja živela v okviru pariških mestnih meja. Univerza v Parizu je bila v 13. in 14. stoletju najpomembnejša evropska univerza. Pariz je bil episkopalno mesto, katedrala Notre Dame pa je bila še posebej bogata ustanova.

Širitev pariške knjižne trgovine je bila deloma posledica univerzitetne ponudbe (študentje prepisujejo odlomke v kompendije) in povpraševanja (študentje, ki so potrebovali prepise odlomkov za študij).

Čeprav so vse univerze pomagale oblikovati novega bralca, je univerza v Parizu vplivala na knjižni trg še bolj neposredno. Do leta 1270 je univerza odredila, da morajo vse knjigarne (libraires) spoštovati prisego poslušnosti, brez katere knjig sploh niso smeli prodajati. To je v Parizu dejansko ustavilo razvoj ceha knjigarjev (ki je obstajal v drugih velikih evropskih mestih, kot sta London in Brugge). Univerza je na ta način predvsem poskušala nadzorovati stroške, s ciljem, da bi postale knjige bolj dostopne.

Zaradi tega je bil prav pariški knjižni trg v tistem času najdonosnejši. Knjigarji gradiva niso prodajali samo študentom ali univerzitetnim profesorjem. Ker je bil Pariz v poznem srednjem veku gosto poseljeno evropsko mesto in intelektualno, episkopalno ter kraljevsko „vozlišče“ so pariške knjigarne služile širokemu in raznolikemu bralstvu: plemstvu, prelatom, buržoaziji, celo pismenim trgovcem (če naštejemo nekaj družbenih skupin).

The abundant readership and varied demands encouraged libraires to streamline the production process for efficiency. Book production thus involved a number of different artisans and from the late 13th to the mid-14th centuries, the pecia rental method was in use - that is, splitting one exemplar of a text into sections which were then rented out to different scribes. This allowed for more rapid production. Illuminators would work similarly, taking their cues for what to draw more from the rubrics than from the texts, resulting in a certain amount of stock imagery.

Besedilni namigi, kot so povzetki, so bili koristni tako za bralce kot za iluminatorje, zaradi „mehanizacije“ proizvodnega procesa so izdelki postali bolj „standardizirani“ z večinoma dosledno ikonografijo in razporeditvijo.

Ljudje v srednjem veku niso brali le knjig. Brali so tudi pragmatična in administrativna besedila – listine, kraljeve razglase, najemne pogodbe, peticije, oporoke in podobno. Seveda so bile pisarske delavnice (včasih imenovane tudi „skriptoriji“ ali „pisalnice“) povezane s kraljevimi dvori za pripravo kraljevih odlokov (in ostalih listin), vendar so imela tudi urbana in podeželska območja pisarske delavnice, kjer so pisali in kopirali dokumente ter vodili registre – v bistvu zbirke listin, ki so prešle skozi tak pisarski center. Poleg tega so bili uradniki v teh delavnicah odgovorni za javno branje uradnih dokumentov, kot so listine cehov ali kraljevi odloki.

Zaupanje v merodajnost pisnega dokumenta je bila ena najpomembnejših stvari, ki so jih pisci morali vzdrževati v listinah. Te so postajale vse bolj šablonske in prav uporaba šablonskega jezika je bila tista, ki je potrjevala merodajnost pisnega dokumenta. Ker le-ta izhaja iz skladnosti prebranega, videnega in slišanega, se je narava dokumenta in njegove veljave spreminjala glede na časovno obdobje. V 11. in 12. stoletju je bil dogodek (in priče) tisti, ki je imel pravno veljavo in je bil dokument le pisni zapis. Do poznega srednjega veka pa je dokument sam postal merodajen.

Spodaj: Dva meščana na Dunaju razglasita prodajo najemnine opatiji Heiligenkreuz (Avstrija). Listina ima vse značilnosti državljanske listine iz 14. stoletja: napisana je v ljudskem jeziku, je brez okrasja (z izjemo iniciale), besedilo je zelo šablonsko in potrjena je z osebnimi pečati udeležencev.

Ker so bili uradniki v teh središčih univerzitetno izobraženi (zlasti v poznem srednjem veku), se njihova usposobljenost v študijskem branju kaže v besedilni organizaciji registrov, da bi lažje našli določeno mesto v besedilu – ali v tem primeru zapis posamezne listine. Še posebej zanimiva je poznosrednjeveška težnja pisarjev, da številčijo listine z označbo, ki se nahaja poleg njihovega podpisa na listinah samih, zapis označbe listine pa je mogoče najti v registru. Ker so registri (kot uradni zapis listin, ki se hranijo v „poklicnih“ rokah in ne v rokah udeležencev) imeli v poznem srednjem veku večjo veljavo kot same listine, je bilo treba imeti možnost, da se zlahka najde vpis posamezne listine v registru, če bi moral na primer nekdo med sodnim sporom kot dokaz predložiti listino in dokazati njeno verodostojnost.. Čeprav imetniki listin niso razumeli označb, so to obvladali uradniki – to dejstvo pa dokazuje obstoj visoko specializirane administrativne pismenosti v poznosrednjeveških urbanih središčih.