Med vitezi in trubadurji

Rex illiteratus est kvazi asinus coronatus („Kralj, ki ne zna brati, je kot kronan osel.“) je latinski pregovor iz visokega srednjega veka (okrog 1050 do 1250 n. št.). Razkriva dve pomembni stvari. Prvič, pomembno je bilo, da so člani aristokracije v srednjem veku – kralji, kraljice in plemiči – znali brati. Drugič, jezik, ki bi ga morali znati brati, je bila latinščina. Ta jezik je bil edini čezmejni medij za ustno in pisno komunikacijo (lingua franca) v evropskem srednjem veku. Po vsej Evropi se je širil predvsem zaradi širjenja krščanske vere. V mnogih krajih so skupaj z ustanovitvijo samostanov in škofij nastale tudi samostanske in katedralne šole, člani duhovščine pa so bili prisotni tudi na srednjeveških dvorih. Med drugim so skrbeli za maše, učili otroke plemičev in pogosto skrbeli tudi za izdelavo pisnih dokumentov.

To, kar danes imenujemo dvori in dvorna kultura, lahko pomeni zelo različne stvari. Kraljevi dvor okoli leta 900 je bil drugačen od kraljevega dvora okoli leta 1200. Poleg tega niso le kralji in kraljice gojili dvorne kulture, ampak tudi vojvode in drugo plemstvo. Tudi razmerje med plemstvom in kraljevimi rodbinami se je v srednjem veku večkrat spremenilo – torej se je lahko položaj na francosko govorečih ozemljih razlikoval od položaja na nemško govorečih ozemljih.

Poleg kraljevskih dvorov so bili v srednjem veku pomembni tudi dvori visokega plemstva. Pomembni dvori v Franciji so bili med drugim akvitanski, burgundski, flandrijski in šampanjski. Dvor je bil veliko več kot le kraj, kjer so živeli plemiška družina, njihovo plemenito spremstvo in služinčad.

Od 12. stoletja dalje se je v krogih visokega plemstva razvijala posebna kultura. Zanjo so bili značilni uglajeno vedenje, dvorna oblačila in kulturne dejavnosti. Tako je na primer lov postal dejavnost, ki ni bila več namenjena zgolj pridobivanju hrane. Lov s psi in sokoli je postal sestavni del dvorne kulture po vsej Evropi. Hkrati so izumili dvorni turnir. Med tekmovanjem cilj ni bil ubiti nasprotnika; boj je postal nekakšna viteška umetnost in tekmovanje. V 11. in 12. stoletju so bili dvori Francije in anglo-normanski kralji vir novih trendov v srednjeveški Evropi. To je razvidno tudi v drugih evropskih jezikih: angleška beseda tournament, nizozemska toernooi, in nemška Turnier vse izhajajo iz stare francoske besede tornoi (ali tornoiement) in njene uporabe v tem kontekstu.

Poleg že omenjenih vidikov dvorne kulture je tudi izobraževanje postajalo vse pomembnejše za visoko plemstvo. Umetnost branja je bila pomemben del tega. Kultura pisanja visokega srednjega veka je temeljila na latinščini. Plemiči so se brati naučili z latinskimi knjigami. Dvorni uradniki so bili zelo pogosto tisti, ki so plemičem omogočili pridobivanje bralnih veščin. Najprej so se učili brati z latinskimi verskimi besedili, na primer s Pater Noster, Credo in Ave Maria. Kasneje so brali druga besedila, med njimi tudi Psalter. To pojasnjuje veličastno urejene molitvene knjige, ki so bile pogosto izdelane posebej za dvorne bralce. Zelo lep primer je že omenjeni Psalter francoskega kralja Ludvika IX. Tudi ženske na dvoru so se učile brati. O tem pričajo nekateri posebej lepi molitveniki. Znane so nekatere plemkinje, ki so bile tako podpornice kot pokroviteljice dvorne literature. Zato ni presenetljivo, da je v nemškem rokopisu Eneasroman Heinricha von Veldekeja z začetka 13. stoletja, plemenita latinska princesa Lavinia upodobljena kot ženska, ki zna brati in celo pisati.

Spodaj: List z dvema različnima prizoroma; Lavinia piše pismo Eneasu (na vrhu) in Lavinia lokostrelcu izroča na puščico pritrjeno pismo (spodaj).

Dvorna literatura je bila del nove dvorne kulture 12. stoletja. Ta literatura je bila večinoma ustvarjena in napisana v ljudskem jeziku. Tudi pri tem so plemenite ženske imele odločilno vlogo. Tako sta na primer Eleonora Akvitanska in njena najstarejša hči Marie de Champagne podpirali pesnike.

Pisanje dvornih pesmi in romanc izvira iz francosko govorečih držav. Trubadurji na jugu (Langue d’oc) so med drugim izumili nove oblike ljubezenskih pesmi, ki jih je spremljala posebna stilizacija ljubezni. Trubadur je začel z neke vrste hvalnico plemeniti gospe z visokim družbenim statusom, ki je bila pogosto poročena in zato „oddaljena“. Podrejal se je volji vedno nedostopnih žensk in pel, da si je pridobil njihovo naklonjenost. Ta vrsta pretežno izmišljene ljubezni, ustvarjene s temi odnosi, se je imenovala fin’amor (danes jo imenujemo „dvorna ljubezen“). Dvorne pesmi so bile predhodnice romanc, ki so se širile na severu (Langue d’oil) in jih je navdihnil koncept trubadurske poezije. Nekatere trubadurske pesmi in nekatere od dvornih romanc so bile celo prevedene v druge jezike. Kadar so bile sprejete v drugih jezikih, je bila njihova vsebina vedno prirejena in prilagojena novemu kulturnemu okolju.

Dvorne pesmi in romance so hitro postale del vseevropske dvorne kulture 12. in 13. stoletja. Od takrat so bile vedno napisane v jeziku pesnikov in njihovega občinstva.

Marie de Champagne, ki je živela na dvoru v Troyesu, je podpirala tudi francoskega pesnika Chrétiena de Troyesa, čigar dela so postala resnično pomembna za evropsko literaturo. Chrétien de Troyes je bil prvi, ki je pisal romance o vitezih na dvoru kralja Arturja, kot sta Erec in Enide, Yvain ali vitez z levom ter Perceval ali Zgodba o Gralu. Ta besedila (in številne druge romance, kot je Béroulovo delo Tristan in Izolda) so bila prevedena v različne jezike in so del vseevropske dvorne kulture. Pesniki so ta dvorna besedila vključili tudi v svoj kulturni kontekst. Na ta način je literatura v ljudskem jeziku, še posebej dvorna romantika, prvič dobila lasten status.

Na evropsko literaturo so v srednjem veku močno vplivale romance o kralju Arturju avtorja Chrétiena de Troyesa. Nekaj desetletij po prvih prevodih v različne jezike so se pojavile neodvisne zgodbe o vitezih na dvoru kralja Arturja. Primer je nizozemska romanca Walewein iz sredine 13. stoletja. Romanca, ki sta jo napisala Penninc in Pieter Vostaert, predstavlja Waleweina (tudi Gauvaina ali Gavaina) kot viteza na dvoru kralja Arturja, ki se poskuša dokopati do lebdeče šahovnice, kar ga privede v številne dogodivščine.

Srednjeveške dvorne romance so zelo vplivale na evropsko kulturo in to ne le v srednjem veku. Romance, kot so Perceval, Tristan in Walewein, so v 19., 20. in celo v 21. stoletju prirejali številni pisci, skladatelji, filmski ustvarjalci in celo oblikovalci računalniških iger.

Tako kot so bili francoski dvori vzor za evropsko plemstvo, je dvorna kultura kmalu postala model za življenje zgornjega razreda meščanov v 13. in 14. stoletju. To je med drugim vključevalo tudi dvorno literaturo. Dober primer tega je Codex Manesse z začetka 14. stoletja. Napisan je bil za švicarsko družino Manesse in vsebuje eno najpomembnejših zbirk nemških trubadurskih pesmi. Zelo verjetno je, da je bila ta knjiga zbrana in napisana v Zürichu.

V 14. in 15. stoletju so pisarske delavnice v mestih postajale vse pomembnejše. Izdelovali so knjige, ki so jih kupovali in brali v samostanih, na dvorih in predstavniki zgornjega sloja meščanov. Naslednje poglavje obravnava izdelke teh delavnic in različne vrste bralcev.