Pot do evropskih volitev (1951–1979)

Zamisel o evropskih poslancih se je porodila že ob ustanovitvi prvih evropskih institucij, a v prvih desetletjih Evropskih skupnosti ni zaživela. Nacionalne predstavnike v enotni skupščini Evropske skupnosti za premog in jeklo so namreč imenovali poslanci nacionalnih parlamentov in torej niso bili izvoljeni na neposrednih volitvah v Evropsko skupščino.

Kljub vsemu pa je bilo za državljane in takratno Evropsko skupnost pomembno, da javnost demokratično sodeluje pri odločanju na evropski ravni. Čeprav države članice leta 1960 niso sprejele osnutka konvencije o neposrednih volitvah (poročilo Dehousse), so si državljani še naprej aktivno prizadevali za volitve. Proevropska gibanja so se zavzemala za organizacijo volitev na evropski ravni, pri čemer so nekatera organizirala poskusne evropske skupščine in glasovanja. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so državljani Evropskemu parlamentu pošiljali peticije, v katerih so pozivali k odločnejšemu zavzemanju za evropske volitve.

Parlament je leta 1975 sprejel poročilo o organizaciji neposrednih evropskih volitev. Patijnovo poročilo, poimenovano po nizozemskem evropskem poslancu Scheltu Patijnu, ki je pripravil njegov osnutek, je bilo osnova za poznejšo potrditev evropskih volitev v državah članicah.

Zunanji ministri držav članic so leta 1976 podpisali akt o evropskih volitvah, s katerim so se dogovorili o izvedbi neposrednih volitev v Evropski parlament. Volitve naj bi v vseh državah Evropske skupnosti potekale istočasno, države članice pa bi lahko same določile volilni sistem v svoji državi.

Poslušajte podkast (EN)

Evropski parlament je kraj, kjer ljudje iz vse Evropske unije razpravljajo in odločajo o pomembnih vprašanjih, ki vplivajo na življenja vseh. V tem procesu imajo državljani ključno vlogo. Demokracija se začne z nami, ljudmi.