Spreminjanje evropskih meja: 1990–2000

Razvoj Evrope brez meja se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nadaljeval s še več širitvami, uvedbo enotnega trga, potovanji brez meja in evrom. Kakšen je bil odziv volivcev na volitvah? 

1994: nova Evropa in nova pogodba

Meje Evropske unije so se od zadnjih volitev zelo spremenile. Nemčija se je ponovno združila, Jugoslavija pa razpadla. Napetosti so prerasle v vojno, ki je trajala skoraj deset let.

Mirne demonstracije in protestni shodi novoustanovljenih vzhodnonemških organizacij civilne družbe so 9. novembra 1989 pripeljali do padca berlinskega zidu. Miroljubna revolucija je zaznamovala vrsto dogodkov, od gibanja Solidarnost na Poljskem, piknika Panevropskega gibanja na Madžarskem, žametne revolucije na Češkoslovaškem do baltske poti ter nasilne revolucije v Romuniji. Po vsej srednji in vzhodni Evropi so se ljudje na uličnih protestih mirno in enotno borili za demokracijo, svobodo gibanja in pravno državo.

Evropska unija se je še naprej povezovala. Podpisana je bila Maastrichtska pogodba, ki je pomemben mejnik in v kateri so določena jasna pravila za prihodnjo enotno valuto, skupno zunanjo in varnostno politiko ter tesnejše sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev. Evropski parlament je s postopkom soodločanja dobil večjo vlogo pri odločanju. Odtlej mora potrditi tudi Evropsko komisijo, preden lahko ta prevzame mandat.

Enotni trg, ki je ob ustanovitvi leta 1993 štel 12 držav članic, je poenostavil gibanje oseb, blaga, storitev in kapitala v državah. Danes šteje enaintrideset držav, to je 27 držav članic Evropske unije ter Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico.

Evropski državljani lahko prvič volijo v državi stalnega prebivališča, tudi če nimajo tamkajšnjega državljanstva. Dejstvo, da lahko svoje demokratične pravice uveljavljajo ne glede na to, kje v Evropski uniji živijo, je velik korak na poti proti resnično evropski demokraciji. 

1999: podiranje meja v Evropi

Evropskih volitev so se prvič udeležili volivci iz Avstrije, Finske in Švedske. 

Evropska komisija s predsednikom Jacquesom Santerjem na čelu je marca 1999 pod pritiskom Evropskega parlamenta odstopila.

Maja 1999 je začela veljati Amsterdamska pogodba, ki je poenostavila in razširila uporabo zakonodajnega postopka soodločanja. S tem je Parlament na številnih področjih postal sozakonodajalec s Svetom. V tem obdobju se je začenjala tudi širitev na vzhodno Evropo.

Leta 1995 je začel veljati Schengenski sporazum, najprej v sedmih državah: v Belgiji, Franciji, Luksemburgu, Nemčiji, na Nizozemskem, Portugalskem in v Španiji. Potniki so lahko med temi državami potovali brez kontrole potnih listov na mejah.

Najpomembnejša prednostna naloga volivcev je bilo zaposlovanje, sledili so mu boj proti drogam in kriminalu ter okoljska in potrošniška politika. Javnosti je bila pomembna tudi kriza na Kosovu.