Razstava
Statut nagrade Saharova je bil sprejet julija 1988. Določal je, da dobitnik nagrade prejme 5000 ekujev (evropska denarna enota) ter da državljanstvo in prebivališče kandidatov nista pomembna. Odločeno je bilo, da bo Evropski parlament omogočil objavo pisnih del nagrajencev. Vsak kandidat za nagrado Saharova je moral pridobiti podporo najmanj 25 evropskih poslancev. Odbor Evropskega parlamenta za politične zadeve, ki se je lahko po potrebi posvetoval tudi z Andrejem Saharovom, je razširjenemu predsedstvu predlagal tri kandidate, izmed katerih je to izbralo končnega zmagovalca. Nagrado Saharova je med plenarnim zasedanjem podelil predsednik Evropskega parlamenta. Z leti se je v znak priznanja tistim, ki se borijo za človekove pravice v svetu, višina nagrade postopoma povečala na 50 000 evrov.
A to še ni vse. Statut nagrade Saharova se je zelo spremenil leta 2003. Spremembe je predlagal nemški poslanec Elmar Brok, takratni predsednik Odbora za zunanje zadeve, človekove pravice ter skupno varnostno in obrambno politiko. Poslanci so želeli razširiti področja, ki jih zajema nagrada, zato so sklenili, da se po novem nagrada podeli za posebne dosežke (intelektualna ali umetniška dela, zavzeto delovanje ali ukrepanje) na področju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti pravice do svobode mnenja. Podeli se tudi za dosežke na področju zaščite pravic manjšin, spoštovanja mednarodnega javnega prava ter razvoja demokracije in uveljavljanja načela pravne države.
Kandidaturo lahko zdaj podpre politična skupina, posamezni poslanec pa lahko podpre le eno kandidaturo. Odbor Evropskega parlamenta za zunanje zadeve konferenci predsednikov, ki jo sestavljajo predsednik Evropskega parlamenta in vodje političnih skupin, predlaga tri kandidate, konferenca predsednikov pa med njimi izbere dobitnika nagrade. Zaradi širitve Evropske unije in večjega števila evropskih poslancev mora vsak kandidat predhodno pridobiti podporo štiridesetih poslancev.
