Razstava
Andrej Dimitrijevič Saharov se je rodil 21. maja 1921 v Moskvi. Odraščal je v družini znanstvenikov, kasneje pa študiral na moskovski univerzi Lomonosov. Po drugi svetovni vojni je delal v laboratoriju in se posvetil razvoju jedrskega orožja. Imel je pomembno vlogo pri izdelavi prve sovjetske vodikove bombe, ki so jo preizkusili avgusta 1953. Kot zgleden sovjetski državljan je leta 1950 prejel Leninovo nagrado in postal najmlajši član sovjetske akademije znanosti.
Veljal je za očeta sovjetske vodikove bombe, komunistične oblasti pa so mu podelile odlikovanje za njegov prispevek k razvoju sovjetskega jedrskega programa. Toda Saharov je bil vedno bolj zaskrbljen zaradi vse večjega števila jedrskih poskusov in je sčasoma postal oporečnik. Sprva je nasprotoval oboroževalni tekmi, kmalu pa se je v celoti posvetil varstvu človekovih pravic in boju za svobodo ter postal eden vodilnih disidentskih intelektualcev v Sovjetski zvezi.
Leta 1968 je tajno objavil esej z naslovom „Razmišljanja o napredku, mirnem sobivanju in intelektualni svobodi“. V besedilu se je zavzemal za poglobitev strategije mirnih odnosov med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Andrej Saharov je tudi javno zagovarjal politične zapornike, leta 1970 pa je ustanovil odbor za človekove pravice in zaščito žrtev političnih procesov. Zaradi svojih prepričanj je bil podvržen vse večji represiji sovjetskega režima in napadom v tisku.
Leta 1975 je prejel Nobelovo nagrado za mir, ki jo je v njegovem imenu v Oslu prevzela njegova žena Elena Bonner, saj sam ni smel zapustiti Sovjetske zveze. Leta 1980 so mu odvzeli vse častne nazive in odlikovanja, leta 1986 pa je bil obsojen na hišni pripor. Po politični otoplitvi v času glasnosti in perestrojke je bil Saharov izvoljen za člana predsedstva akademije znanosti. Kasneje je postal tudi član kongresa ljudskih odposlancev Sovjetske zveze. Leto zatem, 14. decembra 1989, je v 69. letu starosti umrl v Moskvi.