Razstava
Po koncu uničujoče vojne je Louise Weiss svoja prizadevanja razširila tudi na države zunaj Evrope. Svoje zamisli je želela izraziti s podobami, zato je začela potovati po svetu in ljudi ozaveščati o državah in civilizacijah daleč od Evrope.
V tem času se je Weissova začela zanimati za delo francoskega inštituta za vojne študije, Institut français de polémologie, to je inštituta za študije konfliktov, ki je preučeval vzroke oboroženih konfliktov. Ob tem se je vseskozi ukvarjala tudi s pisanjem romanov, biografij, dramskih iger, esejev in potopisov. Izdala je knjigo Mémoires d’une Européenne (Spomini Evropejke) v šestih delih, za katere je leta 1978 prejela nagrado Roberta Schumana za evropsko enotnost.
Več let je kot etnografinja preživela v Aziji, Afriki, na Bližnjem vzhodu in Indijski podcelini, kjer je bila priča geopolitičnim, verskim, družbenim in kulturnim preobratom, ki so ob sočasni hladni vojni spreminjali tretji svet. Posnela je na desetine dokumentarcev in kratkih filmov, ki jih je predstavljala na konferencah po vsej Evropi.
V Strasbourgu je ustanovila fundacijo Louise Weiss, ki nagrajuje posameznike, ki si prizadevajo za mir in spravo med narodi. Združenje evropskih novinarjev od leta 2005 vsako leto podeli nagrado Louise Weiss novinarjem, ki poročajo o evropskih zadevah.
